A GRESTE NA BONE?

To vprašanje sem v času fakultete slišala nemalokrat. Govora je bilo seveda o študentskih bonih, ki smo jih pridno porabljali po celjskih restavracijah. Dolgo smo hodile v gostilno, ki se je takrat imenovala Jež, vse dokler nismo nekega dne videle, kako je natakar sladico iz mize, ki so jo študentje že zapustili, postavil na pladenj in jo odnesel na naslednjo mizo. A danes je govora o turističnih bonih, vavčerjih, če smo bolj natančni. Večina se nas je teh bonov zelo razveselila, uživanje in hkrati podpiranje slovenskega turizma…zakaj pa ne. Vsak je tudi vedel, da nekega presežka ne more pričakovati in da boš hote ali nehote tako moral na izbrani destinaciji pustiti še nekaj svojih eur. Za en bon si v povprečju lahko privoščiš dve nočitvi, če imaš srečo je vključen še zajtrk. Prijavnina in turistična taksa vanj nista zajeti in se ju, mislim, da kar povsod, dodatno plača. Zadnje dni po spletu kroži posnetek, bolj ali manj znanega udeleženca enega izmed televizijskih kuhinjskih tekmovanj, kako nezadovoljen je bil z nastanitvijo na dopustu. Mnenja o posnetku so različna, a sama vem, da ne bi čakala en teden na lokaciji, kjer mi ne bi bilo všeč, takoj bi zahtevala zamenjavo ali preklic rezervacije. Mislim, da se da vse dogovoriti, dokler je bonton pogovora na nivoju. A vsak zase najbolj ve.

Torej…tudi mi smo se odločili unovčiti vavčer ter odšli v Radence. Tisti konec Slovenije mi je izredno všeč. Radenci ležijo na desni strani Mure, pod severnim obrobjem Slovenskih goric. So znan zdraviliški in počitniški kraj. Kraj je poznan po priljubljeni mineralni vodi z imenom Radenska. Na slovenski in avstrijski strani so zajeli 45 mineralnih vrelcev, od tega jih deluje 22. Prva omemba kraja sega v leto 1436, kot zdravilišče pa so zasloveli v 19. stoletju. Hotelske objekte so zgradili v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja.

Po malo manj prijetni izkušnji, ki smo jo imeli v Podčetrtku, je bila tukaj čisto druga zgodba. Najbolj pomembno…ležalniki niso bili oz niso smeli biti zasedeni, če gostov v tistem trenutku ni bilo fizično prisotnih na bazenu. Tako je bilo prostora za vse dovolj. Mini je užival, v svojem oranžnem obroču je bil že prava atrakcija, saj so bili v času našega obiska gostje večinoma starejši in vsako dopoldne in popoldne jih je animiral s svojimi kriki, plesom…če mene vprašate, je po domače povedno, razgrajal. Tako v bazenu, kot ob njem, ampak na moje začudenje tokrat to ni nobenega motilo. Prav simpatično so se mu smejali ter ga ogovarjali. Mini srečen, vsi srečni. Tudi tukaj je bila obvezna uporaba mask lepo upoštevana, je bil pa med nami neki italijanski par, ki je masko nosil tudi v bazenu. Zanimivo. No, glede na situacijo, ki so jo doživljali še pred nekaj meseci, niti ne tako čudna gesta. Na bazenu je bilo prisotno kar nekaj reševalcev (samo za primerjavo, v Podčetrtku se je reševalec prikazal na vsake toliko časa). Kakor je kdo zapustil bazen in ležalnik, so ga hiteli takoj razkuževati, tudi tla so čistili na vsako uro. Pohvalno. Le smilili so se mi v tistih maskah. Voda in ozračje v notranjem bazenu je bilo prijetno, prav tako v zunanjem. Opazila sem, da so se domači gostje zadrževali bolj notri, tujci pa zunaj.

Kot ste do sedaj že spoznali zelo rada jem, zato sem komaj čakala na hrano. No, tukaj pa je korona malo pokvarila načrte. Samopostrežna kosila in večerje so ukinili, vsak dan je bilo na razpolago pet menijev, med katerimi si lahko izbiral. No, tu se je pa zataknilo. Res, da rada jem, a navajena sem na preprosto domačo hrano. Daj mi zrezek in tenstan krompir, pa bom srečna. Krivico bi delala, če bi rekla, da meniji niso bili ok, a temeljili so na moderni kuhinji, ki res ni zame. En dan so imeli piščančja bedrca (oči so se mi kar zaiskrile), potem pa zraven napis, da so na posteljici iz ne vem česa in s skorjico iz res nimam pojma katerih sestavin. Iskra je ugasnila.

100%Mami se brez hrane hitro prelevi v tečno mami, tako da sem stopila v akcijo in v bližini odkrila domačo gostilno Adanič. Ufff, premišljevala sem, da kuharja odpeljemo kar domov. Domača hrana, okusna hrana in velika porcija. Plus, plus in velik plus. Gostilna se nahaja v vasi Mele, približno 10 minut stran od zdravilišča. Zgrajena je bila leta 1971 in uspešno posluje že vsa ta leta. Sem pa šele kasneje izvedela, da so znani tudi po svojih štrukljih, tako da ko se naslednjič vrnemo v te konce, bodo zagotovo na mojem meniju.

Kraja, kot samega tokrat nismo raziskovali, saj nam je slabo vreme prekrižalo načrte, zato smo se zadrževali le v zdraviliškem kompleksu, tako da pride to na vrsto naslednjič. Edino, kar sem pa pogrešala, je bila kava. Ravno prav močna, kremasta in domača…prav takšno, ki jo pijem doma iz najljubše skodelice. Saj veste katere, kajne?