A POŠTEVANKO ŽE ZNA?

Ko sem bila v 17. tednu nosečnosti, me je znanka dobesedno napsihirala z vprašanjem o brcah v trebuščku. Po njenem mnenju bi jih morala že zdavnaj čutiti, saj jih je sama pri obeh otrocih v takem času že. Spomnim se pregleda, kako prestrašena sem bila, ko sem zastavila ginekologiji vprašanje, ali je kaj narobe, da dojenčka v trebuščku še ne čutim. Napol v hecu, napol resno mi je dejala, da se je ravno v tistem času udeležila izobraževanja, na katerem je bilo govora tudi o tem. Predavatelj jim je dejal, da dandanes dojenčka čutijo vse že pred tretjim mesecem, potem pri desetih mesecih znajo že vsi hoditi in govoriti, pri petnajstih mesecih, pa morajo obvladati poštevanko. Njen odgovor me je pomiril, brcike pa so prišle nekaj časa za tem in bile iz tedna v teden bolj intenzivne. Mini je bil pravi nočni ptič, saj se mu je začelo dogajati tam nekje po deseti uri zvečer.

Prispodoba iz naslova se nanaša na ti. tekmovanje med mladimi mamicami v današnjem času. Seveda vsaka takoj poudari, da ni to hvaljenje. Sama pa ga na čase, žal, tako doživljam. Sem članica ene izmed skupin na družbenem omrežju Facebook, kjer smo mamice s približno enako starimi malčki in malčicami. Skupina je res pozitivna, velikokrat si med seboj pomagamo, se potolažimo, seveda se kdaj katera ne strinja s čim, a to je življenjsko…tako vsaj vemo, da nismo tiste, ki ena drugi le kimamo, pač pa znamo nasprotno mnenje izraziti tudi na spodoben način. V tej skupini delimo tudi napredke svojih sončkov in prav spomnim se, kako so bili videti moji začetki.

Ko so mamice veselo kazale, kako dojenčki že pasejo kravice, sem jaz minija samo odložila na tla, pa je bil že huronski jok. Seveda sem se takoj vprašala, ali je to normalno, da pri njegovi starosti še noče pasti kravic. Na slikah so se miniji kasneje igrali v igralnih centrih, mamice pa zraven sproščeno pile kavo. Ko sem jaz minija odložila vanj, je bil, še preden je zavrela voda za mojo kavo, že na drugi strani sobe, pa se je komaj začel kotaliti. Ko so vsi že pridno jedli gosto hrano, sem jaz pridno polnila kanto za biološke odpadke pred blokom, saj ga nisem mogla pripraviti niti do tega, da bi pojedel vsaj eno žličko. Kar naenkrat so se vsi že kobacali, mini pa se je odločil za vojaško urjenje in si raje izbral plazenje. Pa še to se je na začetku odrival le z eno nogo 🙂 A glej ga zlomka…ko je bil čas za posvetovalnico in s(m)o se nekatere mamice bale, da bomo okregane, je bilo vse ok. Mini se je odzval na ime (res sem bila tečna, da se ga ne kliče z ljubkovalnimi imeni, z razlogom, da se bo odzival nanj, pa čeprav je zame še danes piki), mini je prijemal rozine (pincetni prijem) kot za šalo, ter celo iz kock zgradil stolp, čeprav je bilo za tisto starost dovolj že to, da bi kocko preprijel iz ene rokice v drugo. Seveda sem bila ponosna do nebes in nazaj. A nikoli niti pomislila nisem, da bi se s čim hvalila. To je moj otrok, jaz sem tista, ki mu pomagam osvajati stvari in jaz sem tista, ki bo nanj ponosna, ter ga pohvalila. Kaj bom imela od tega, da sama od sebe začnem neki mamici razlagati, kako danes lepo je, drži žlico, pleše ipd., če pa me ni nihče vprašal za mnenje.? Nekaj drugega je seveda, če te kdo vpraša za nasvet, ali povpraša, kako mini napreduje. Nekajkrat sem se pohvalila, kako pridno spi v svoji postelji, no, model še danes kraljuje na sedežni večino noči. Sam spleza iz svoje postelje na kavč, verjetno v spanju. Odgovorna mama? Tla imam zaščitena z vzglavniki, tako da lahko odgovorim z ja.

Ko so me pred časom vprašali, ali mini že hodi, sem napol zašepetala, da še ne. A sama sebi sem se takrat zdela neumna, priznam. Zato sem kmalu začela odgovarjati, da se za zdaj najbolj varno počuti s pogonom na vse štiri. Pa je shodil, in to pred petnajstim mesecem, kakršni so normativi. Uf, kako ne maram te besede. Mini hodi kot kakšna mala račka, jaz pa, kot mama raca živčna za njim, da bi vsaj kakšen dan minil brez buške. Ravno danes mi je rekla prijateljica, da mini lepše in samostojno hodi, če jaz gledam stran 🙂

Postavljati neke časovne okvirje, mejnike, je zato, po mojem mnenju velikokrat nepotrebno. Sama kar dolgo časa nisem preveč rada govorila, pa me danes ustavi, če me lahko. Otroci so si različni, zelo različni, mamice pa si s primerjavo samo otežujemo življenje. Ne rečem, če nekaj resnično ni ok, bo najprej vedela mamica, a za naprej so tukaj strokovnjaki, ki dajejo napotke in nasvete. Vse preveč je kavč zdravnikov. Meni raje povejte, katero turško nadaljevanko ste si nazadnje ogledale in kaj je novega na tik toku, to, da pri 15 mesecih že obvladate poštevanko, pa raje obdržite zase.