Z DOJENČKOM NA MORJE

Moj mini res ni več dojenček, res pa je tudi, da sem čedalje bolj prepričana, da razen na slovenski obali, morja letos ne bomo videli. A kanček upanja še vedno ostaja.

Z Jakobom smo se na morje prvič odpravili, ko je bil star komaj štiri mesece. Spomnim se, koliko neodobravanja in zgroženih pogledov sem bila takrat deležna. Da je čisto premajhen in da se lahko kaj zgodi, mi pa bomo tako daleč stran od doma. Pa da bo vožnja preveč naporna zanj in sonce preveč močno. Naj počakamo do naslednjega poletja, sam bo morje še vedno slano in mokro. Aha, malo jutri. Kot že veste, sem res en velik komplikator, a glede morja sem bila odločena, še preden sem šla rodit. To je moj čas, moj odklop in moj raj na zemlji. Dejansko ga res poimenujejo tako. Ražanac, najlepše malo mestece, ki sem ga obiskala do sedaj. Miniaturno, preprosto, marsikdo bi rekel, da ni nič posebnega, a sama sem se vanj zaljubila, ko sem ga pred leti prvič obiskala. O njem je toliko za povedati, da bom spisala posebno objavo.

Rezervacijo sem uredila že v januarju, vnaprej pa nam ni bilo treba ničesar plačati, saj je lastnica vedela, da bomo takrat že trije in da lahko kaj pride vmes, kar bi preprečilo naš dopust. Moja starša sta bila odločno proti, a navajena sta že, da skoraj nikoli nikogar ne poslušam in tako je bilo tudi tokrat. Odločila sem se, da bomo preživeli en super dopust in da ne bo nič drugače kot vsa ta leta do zdaj. Pa je vseeno bilo.

Nimava najmanjšega avta, a ko sva večer pred odhodom zlagala vanj stvari, sem se počutila, kot da igram tetris. Se še spomni kdo te igrice? Največ prostora je zavzel seveda voziček in košara. Res je fletno, ko ima dojenček v košari veliko prostora, ogromna kolesa, ki grejo po vsakem terenu, so več kot super, a pri zlaganju se je navdušenje iz minute v minuto manjšalo. V košaro sem naložila zalogo plenic in ostalih drobnarij, vse ostalo pa je bilo nekako razporejeno po avtu. Če bi nas takrat kdo na meji ustavil in zahteval pregled, bi verjetno rekla, da lahko vse obdržijo ali pa sami zložijo nazaj. Ja, res smo bili napokani do strehe. Navado imam, da doma vedno pripravim nekaj hrane oz kosila za nekaj dni, da nam ni treba že takoj drugi dan skakati po trgovinah. Pa tudi lažje je nekaj samo pogreti, kot pa kuhati še dve uri. Torej je bilo treba tudi hladilno skrinjo nekam stlačiti in ograditi. Mini je takrat še vztrajal na flaški, tako da sem zanj spakirala le zalogo Am. In ogromno oblačilc, saj je v tistem času še veliko polival. No edino tega me je bilo malenkost strah, da bi v avtu bruhal, saj več kot enourne vožnje do takrat nismo dali še čez.

Tako, avto je bil naložen, na zadnjem sedežu je ostalo le nekaj prostora za lupinico in mojo malenkost. Ja, v tistih časih sem se vozila zadaj zraven njega. Zakaj? Ne vem, tako mi je ustrezalo. No, v resnici so me vsakič noge bolele za pop…, ampak nima veze. Budilko sem nastavila ob treh zjutraj, spala itak nisem, saj sem bila preveč živčna, moj namen je bil, da krenemo ob pol štirih. Miha se mi je takrat le porogljivo nasmejal, saj na uro še danes ne poznam preveč dobro (beri: stalno zamujam). Ampak ne, bila sem odločena in tako je bilo. Ker je mini takrat prespal že celo noč, se mi ni zdelo smiselno, ga buditi in preoblačiti. V spalnem pajacku sva spečega položila v lupinico in smo šli. Tako preprosto in ob uri. Yeeesss 🙂 Prvič smo se ustavili v Novem mestu, in spomnim se, da je zraven na bencinski črpalki ustavil ogromen kamion. Ravno ko sem na blagajni plačevala zasluženi toast, je gospoda tovornjakarja nekaj zmotilo in je z vso močjo pritisnil na hupo. Ufff, kakšna jeza me je popadla takrat in seveda strah, da se mini zbudi. Pa se ni in peljali smo se naprej. Na meji nas niso nič pregledali, vožnja je bila super in moj gospodič se je zbudil šele nekaj kilometrov pred ciljem. To so bili še časi, ko je iz spanja odprl oči in takoj v jok, če je bil kdo zraven njega, v smislu “hočem jest in če bi mi dala flaško že pred petimi minutami, bi bilo vseeno prepozno”. Ustavili smo se, previla sem ga na počivališču kar v avtu, ga nahranila in nadaljevali smo pot proti meni ljubemu Ražancu. Brez polivanja seveda ni šlo, a tega sem bila že navajena. Rekli so, da bo minilo in res je. Komaj sem čakala, da pridemo na cilj in da gospe lastnici končno predstavim mojega sončka. Kaj mi je rekla na zadnjih počitnicah, pa sem vam enkrat že povedala…