TA VESELI DAN

Ali gremo rodit. Med razglašeno epidemijo mi je šlo na živce veliko stvari, kaj je bilo potrebno in kaj ne, pa smo se že zdavnaj dogovorili, da tukaj ne bomo razpravljali. A mimo nosečk in porodov v času koronakrize res ne morem. Sama sem pred trinajstimi meseci proti koncu poroda že komaj prenašala fanta, saj je imel res butaste nasvete, kako bi me spodbujal, a vseeno si ne morem predstavljati, kako bi bilo takrat brez njega. Iskreno sem bila vesela zgodbe, ki je priletela v moj inbox in mislim, da bo tudi katera od vas, ob prebiranju vsaj malo podoživela svoje trenutke v porodni sobi. Le da je mamica Vesna, šla skozi to doživetje brez fizične podpore svojega partnerja.

Svoje pripovedovanje začenja takole.

26. marca sem rodila svojega prvega otroka, ki sva ga poimenovala Gal. S fantom sva imela načrtovan celoten potek mojega potovanja v Rim. Izredno se je veselil prisotnosti ob porodu, da mi bo stal ob strani, mene pa samega poroda ni bilo strah ravno zaradi njega – ker sem vedela, da mi bo dal psihično oporo, tako kot zna samo on. Do dneva, ko se je začelo šušljati, da mogoče ne bo možna njegova prisotnost. Rok sem imela 21.3. in upala sem, da bom kakšen dan prej rodila, ko so še bile razmere nekako ok. Naš frajer pa se je prihoda izogibal in izogibal in na PDP ni še nič kazalo, da bom rodila. Tako mi je bilo tudi jasno, da bom rodila sama, brez partnerja. Iz dneva v dan je bilo težje, zadnji dnevi nosečnosti so bili pekel. Sploh na CTG-jih, ko so vsi v maskah, vključno s teboj in vso merjenje temperature in vsega, ob čemer res ne moreš biti sproščen. Na fb sem se vključila v nekaj skupin priprave na porod brez partnerja in tisti trenutek mi je bilo malo lažje. Vsako, ki mi je začela govoriti, da to ni nič takega, da so tudi one rodile brez partnerja, sem sovražila. 

Naposled pa jo je potolažil prijateljičin odgovor, ko ji je dejala, da naj se tolaži s tem, da ima doma nekoga, ki ju bo s sinčkom pričakal, ter da bo sama samo v porodnišnici, doma pa ne več. Sprijaznila se je s situacijo, hodila na preglede, ter čakala dan D. Kot pa, da skrbi glede poroda brez partnerja niso bile dovolj, se ji je v zadnjem tednu po telesu pojavila še srbečica, katero je začela zdraviti s Claritinom. Zdravljenje ji na žalost ni nič pomagalo, zato so ji predlagali, da ji sprožijo porod, saj je bila že čez tok. Srbečica bi lahko bila znak jetrnih ali žolčnih težav, česar pa seveda niso želeli tvegati. Po pregledu je takoj poklicala fanta, da je prišel iz službe, a videla in poslovila sta se lahko samo na vhodu v porodnišnico. Pravi, da ji je bilo zelo težko, kar je razumljivo, a po drugi strani je na to gledala, kot na nekaj pozitivnega, saj je pomenilo, da se je končno začelo dogajati.

Ob pol 11 zjutraj so mi prvič vstavili gel za sprožitev poroda. Do večera ni bilo nič posebnega. Ob 7 zvečer so mi ponovno vstavili gel in takrat sem že čutila bolečine, podobne močnejšim menstrualnim krčem. Uspelo mi je zaspati, ob 2 zjutraj, ko sem šla na wc, pa se mi je odluščil čep. CTG spet ni pokazal nič posebnega. Ob 5 zjutraj sem začela dobivati redne popadke na 4 minute. Ponovno me je čakal CTG in takrat sem končno ostala v porodni sobi. Telefon sem imela ves čas pri sebi, zato sem lahko vmes komunicirala s partnerjem in prijateljicami. Sledil je klistir, potem predrtje ovojev in še vedno popadki na 4 minute, odprta pa samo 2 prsta. Takrat sem mislila, da so to neznosne bolečine, a nisem še vedela, kaj me čaka. Ker se nisem odpirala, so mi ob 12 dodali umetne popadke in možnost protibolečinske. Odločila sem se za ultivo, brez nje ne bi zdržala. Bolečine so bile hude. Nekaj časa sem hodila, nekaj časa sem se naslanjala na žogo, potem ležala. Babica me je bodrila in bila ves čas ob meni. Počasi sem se začela odpirati in koooončno sem bila dovolj odprta. Vsak popadek je bil hujši.

Vesna pravi, da med samim porodom ni razmišljala o tem, da ob njej ni partnerja, saj ni imela časa. Ob četrti uri popoldne je končno rodila in ob prvem pogledu na škrata, kot ga je sama poimenovala v svoji zgodbi, je pomislila le na to, da morata opraviti video klic s partnerjem. Osebje je bilo zelo ustrežljivo, babice so posnele nekaj fotografij in poklicale fanta. Ustregle so vsaki njeni želji. Celotno osebje je odigralo res pomembno vlogo, pri moji porodni izkušnji, saj so se v času koronakrize še bolj angažirali za vsako posameznico.

Če potegnem črto, se mi zdi, da porod brez partnerja le ni bil tako grozen, kot sem se sprva bala. Ugotovila sem, da sem iz sebe spravila takšno moč in energijo, za katero sploh nisem vedela, da sem sposobna tudi brez njega. Naslednje tri dni sem bila v sobi sama z malim. Priznam, da sem v tistih trenutkih partnerja zelo pogrešala. Hvala bogu za video klice in vse, saj sva bila res veliko na liniji. Dan, ko sva z malim odšla domov, je bil eden lepših v mojem življenju. Partner je prinesel jajčko in stvari do vratarja, tja so šle babice in mi prinesle stvari v sobo, potem pa so mi one nesle jajčko do izhoda. Naše snidenje je bilo objokano. Takrat smo se zavedli, kako se imamo radi in kako smo se pogrešali, nasmehi seveda do ušes.

Po prebranem zadnjem odstavku so se tudi meni orosile oči, opažam, da je spomin na moje dni v porodnišnici še vedno zelo živ. Po navadi zaključek zgodbe napišem sama, ali pa dodam kakšen povzetek. A tokrat je Vesna svojo zgodbo zaključila res z lepimi besedami, zato zaključek prepuščam njej. Sama dopišem le še tole… čestitke za ves pogum, tako njej, kot tudi vsem ostalim mamicam.

Mislim, da smo ženske res zelo močne. Ko sprva misliš, da je nekaj nemogoče, kmalu spoznaš, da se vse da. Tudi sama sem to spoznala. Po tej izkušnji še bolj cenim vse naše skupne trenutke. Tako da punce, kar pogumno, če se situacija še kdaj ponovi! Še vedno trdim, da bomo imele kaj praviti svojim škratom,v kakšnem norem času mask in rokavic so se rodili.