POSTALA SEM MAMICA

S temi besedami, se je končala prva izmed, upam, mnogih porodnih zgodb, ki bodo predstavljene na spletni strani. Avtorica zgodbe je mlada mamica Klementina, ki je doživljanje svojega prvega poroda opisala v treh delih in verjetno mi ni treba posebej poudarjati, kako sem komaj čakala, kakšno bo nadaljevanje. Svoje pripovedovanje začenja takole …

Zjutraj ob 3.45 mi je odteklo nekaj vode. Ufff   dogaja se… ampak mirno, še imamo čas. Zbudit sem šla atija in skuhala kavo. Malo sva se še stisnila, Malinca pa je medtem še veselo brcala v trebuhu. Seveda je bilo treba spotoma narediti še zadnjo slikico doma. Okoli pol petih sem se odpravila stuširat in se uredit, preverila sem porodno torbo, atiju pripravila nekaj malega za prigriznit, medtem pa je on peljal kužija  še na krajši sprehod. Ko so prišli nazaj, sem se poslovila od njiju in odpravila sva se na Jesenice, v porodnišnico. O popadkih ni bilo ne duha ne sluha. 

Nekaj čez šesto uro zjutraj sta s partnerjem prispela v porodnišnico, kjer ju je sprejela babica in nemudoma Klementino priklopila na ctg, ki pa ni zaznal nobenih popadkov. Zdravnica jima je svetovala, naj se odpravita na daljši sprehod po Jesenicah in bila je vesela, da je partner ostal ob njej. Velikokrat se namreč zgodi, da nosečnice takoj sprejmejo na oddelek, bodoče očke pa napotijo domov, ravno v trenutku, ko bi jih najbolj potrebovale ob sebi. Na sprehodu se ni dogajalo nič posebnega, čutila je le, da ji voda po malem konstantno odteka.

Ob devetih sem šla nazaj v porodnišnico, kjer me je pregledala druga zdravnica in potrdila odtekanje plodovnice ter povedala, da sem odprta 4 cm. Woohoo, nekaj pa se dogaja. Tako sem bila sprejeta na oddelek, brez popadkov. In le-teh ni bilo ta dan še nič. Ob 22ih sem dobila infuzijo antibiotika, saj je preteklo že več kot 12 ur od začetka odtekanja vode (Malinca je plavala še v 2/3 plodovnice, samo tega do naslednje noči nismo vedeli). Izkazalo se je, da najina punčka 8.5. 2019, še ni bila pripravljena na prihod.

Naslednje jutro jo je zdravnica spet pregledala ter ji sporočila, da ji bodo porod sprožili. Vstavila mi je vaginaleto za mehčanje materničnega vratu in porod naj bi se začel v nekaj urah. Naj bi. Prvi popadki so se Klementini začeli okoli poldneva. Pojavljali so se na približno pet minut in z lahkoto jih je predihavala med sprehajanjem po oddelku. Vmes je poklicala tudi svojega moža, ki se ji je kmalu pridružil, ter ji bil v oporo do konca poroda.

Celo popoldne sem se sprehajala po sobi in oddelku, vmes mi je babica svetovala položaj na vseh štirih in predihavala popadke. Bilo je znosno. CTG je prvič dejansko zaznaval dogajanje. Zvečer me je pregledala babica in ugotovila, da sem odprta že 6 cm ter poslala v porodno sobo na predrtje mehurja. Z možem sva na hitro vzela stvar i(vodo, prigrizke) in odracala v porodno. Babica je medtem uredila porodno sobo – glasba, zatemnjene luči. Kmalu je prišla zdravnica in me pregledala, ocenila je, da je Malinca še vedno previsoko in mi zaradi tega ne bo predrla mehurja, saj bi lahko prišlo do izpada popkovine. V redu, se gremo pa še malo sprehajat po bolnici gor in dol in delat vaje, da se trmica spusti.  Iz tretjega nadstropja v pritličje sva potrebovala celo večnost, saj sva se na vsaki drugi stopnici ustavila ter počakala da je popadek minil. In seveda še nazaj. Vmes sva se z možem pogovarjala in smejala.  Ko sva končno prispela nazaj v tretje nadstropje, je zdravnica le predrla tisti mehur(haaa- Malinca je bila pa še vedno obdana z 1/3 plodovnice, česar spet nismo vedeli do odhoda v operacijsko).  Popadki so postali še intenzivnejši, ležanje je odpadlo.. Sprehajala sem se in hodila pod tuš, do tam nekje dveh zjutraj, ko sem imela dovolj in prosila za protibolečinsko sredstvo.

“Lahko vam damo Dolantin, v žilo. Ampak se morate uležt, ker se zna vrteti po njem.” “Oh, hell no! Ležala pa ne bom, tako da hvala lepa, bom zdržala brez protibolečinskih.” Tako dogajanje opisuje Klementina.  Okoli pol pete ure zjutraj so popadki oslabeli in takrat ji je babica predlagala, naj si malo spočije. Tudi možu so prinesli stol in skupaj sta čakala, kdaj bosta lahko k srčku stisnila težko pričakovani zakladek. Ni trajalo dolgo, ko jo je babica zbudila, ter dejala, da je končno čas za akcijo Na levem boku so popadki postali intenzivnejši, mož jo je držal za roko, babica pa ji je masirala hrbet. Bolečine so bile tako močne, da ni več zdržala v ležečem položaju. Ko je vstala iz postelje, ji je odtekla še zadnja tretjina vode. A tudi pokonci ni mogla biti dolgo, saj so bili popadki res zelo močni, kar je bilo razvidno tudi iz CTGja.

Ampak, po mnenju zdravnice prešibki, zato me je priklopila na umetne. Rečeno mi je bilo sicer za eno uro, potem pa carski rez. Figo. Po malo več kot eni uri je prišla zdravnica nazaj in mi povečala dozo umetnih popadkov, ura je bila 6.45. Bolečine so bile neznosne, obupala sem in moči za predihavanje mi je zmanjkalo.. Nisem več zmogla, saj so bili popadki premočni in prepogosti. Vmes sem se skregala še z zdravnico, saj me je silila na žogo predihavati popadke, kar pa meni ni ustrezalo. Prosila sem jo, naj že naredijo carski rez, ker vem da se punčka ne spušča in ne bo prišla ven na tak način(mame pač čutimo).. ampak zdravnica je vztrajala pri svoji odločitvi.

Nekaj čez sedmo uro zjutraj se je izmena osebja zamenjala in takoj so opazili, da ima Klementina oparjeno roko (infuzija umetnih popadkov je skočila ven iz žile) ter pospešili proces, prenehali so z umetnimi popadki. Pregledala jo je druga zdravnica, ki je ugotovila da punčka ni spuščena, da pa je bilo vse še bolj zakomplicirano, se je Klementina začela zapirat. Trajalo je le nekaj minut, da so jo pripravili na carski rez, niti se ni dobro zavedla, pa je bila že v operacijski sobi. Pred tem se je še hitro poslovila od bodočega očka, ki je dogajanje opazoval iz sosednje sobe.

Ko so me polegli na mizo, so bili popadki zelo intenzivni, zato buča jaz, pobegnem iz mize. Pohvalila bi celotno ekipo v operacijski, anesteziologinja je bila super, bodrila me je in mirila preden sem zaspala. Zadnja stvar, ki se je spomnim, je luč nad mano in misel, da si želim čimprej objeti najino punčko. 

Ura je bila 7.34 ko je na svet prijokala Malina Marjanca. Prvi jo je v roke prijel ati, koža na kožo. Držal jo je cel čas, dokler se ni okoli osmih prebudila iin še sama objela njuno princesko.  Klementina pravi, da ji je ne glede na vse, porod ostal v izredno lepem spominu, saj se je na koncu vse izteklo tako kot se more.

Postala sem MAMICA!