NAZAJ V ŠOLO

Za nami je eno tako čudno obdobje. Nepoznano. Vsi vemo o čem govorim, zato ne mislim na dolgo in široko razglabljati o tem nebodigatreba virusu. Niti nisem iz prave stroke, niti nimam ne volje ne interesa. Važno je, da se življenje počasi vrača na stare tirnice in da je občutek, da bo še vse ok iz dneva v dan boljši.

Vemo, da so morali starši čez noč prevzeti vlogo učiteljev in upam si trditi, da je veliko takih, ki delo učiteljev sedaj bolj cenijo. Vemo pa tudi to, da je mnogo staršev vrnitev med šolske klopi sprejemalo z negotovostjo. Ena izmed mamic, ki je svojega malčka v ponedeljek s cmokom v grlu pospremila v šolo, je tudi mamica Damjana, ki mi je zaupala svoj pogled nad dogajanjem v času šolanja od doma, ter vrnitve nazaj k pouku.

Imam tri otroke, ki obiskujejo tretji, šesti in sedmi razred. Trije popolnoma različni učni načrti, popolnoma različna učna snov. Takoj na začetku, ko so šole zaprle svoja vrata, smo bili čisto izgubljeni. Rečeno nam je bilo, da se pouk v domačo dnevno sobo prestavi za 14 dni in za toliko časa smo tudi dobili navodila, kako naj bi pouk od doma potekal. A po enem tednu so prišla druga navodila, moji otroci pa niso izpolnili niti obveznosti iz prvega tedna, zato je bilo to obdobje najhujše v celotnem času šolanja doma. Ob prebiranju nalog in napotkov mi je za trenutek padel na mrak na oči, a vedela sem, da je treba vse izpolniti, zato smo tisti vikend v celoti namenili učenju in delanju nalog, da smo prišli na tekočo snov. 

Po težkih začetkih, ko so se vsi morali privaditi na nove razmere, jim je delo gladko steklo, in čeprav se je morala vsakemu posebej posvetiti, so si dneve razporedili tako, da jim je ostalo tudi dovolj časa za zabavo. Damjana pravi, da je imela srečo, saj sta starejša sinova vso snov predelala večinoma sama, pregledovala jima je le domače naloge in jih pošiljala učiteljem. Z mlajšim pa se je učila, mu razlagala snov ter mu pomagala pri domačih nalogah.

Kadar česa nismo razumeli (žal tudi sama nisem vseved), smo se vedno obrnili na učitelje preko elektronske pošte. V tem primeru bi se iskreno zahvalila vsem, saj so bili z odgovori in pomočjo res ažurni, pa čeprav se zavedam, da so imeli veliko več dela kot v normalnih okoliščinah.

Po dveh mesecih pa je prišlo obvestilo, da se s ponedeljkom, 18. maja, vrata šol in vrtcev ponovno odpirajo. Za večino staršev in otrok je bil to sprva šok. Tudi za mamico iz naše zgodbe, saj se je v šolo vračal ravno najmlajši sinček, ki ji je v dneh pred odprtjem vsak dan postavil tisoč vprašanj. Zanimalo ga je, zakaj mora ravno on nazaj v šolo, bratcema pa ni treba, ter ga skrbelo, da bo v šoli zbolel. Mediji so nas res vsak dan obkrožali s takšnimi in drugačnimi informacijami, zato tudi ni čudno, da so skrbi zlezle pod kožo tudi našim najmlajšim.

Začela sem razmišljati, kaj lahko naredim, da bo moj otrok ostal doma. Vsakič, ko je bilo govora o odrtju šol sem upala, da si je vlada premislila in da je klasični pouk, kot smo ga poznali pred tem čudnim obdobjem, za letošnje leto zaključen. Moje želje se niso uresničile in napočil je zadnji vikend pred ponovnim vstopom v šolo. Poklicala sem sinovo razredničarko, razumela je tako mojo, kot njegovo stisko in se o vsem pogovorila z menoj. Priznam, da je ta pogovor pomiril. Nato sem se s sinčkom pogovorila tudi jaz, upoštevajoč razredničarkine nasvete. Še vedno me je skrbelo, še vedno sem se bala, kako bo naslednji dan, a ni nama preostalo drugega, kot da sva skupaj pripravila šolske potrebščine, zraven pa še obvezno masko. Čuden občutek.

Damjana pravi, da je naslednji dan komaj čakala, da se konča pouk, prizna pa, da je čakanje spremljal cmok v grlu. Skrbelo jo je, kako težko je bilo otrokom med poukom v takšnih razmerah. Po zvoncu pa je sledil šok.

Moj sinček je iz šole prišel dobre volje, kot že dolgo ne. Navdušen mi je hitel razlagati, da maske v šoli ne potrebujejo in da je bilo prav fajn, po tako dolgem času videti sošolce in sošolke. Še večje navdušenje, ker en mesec ne bo domačih nalog. Starši smo iz vsega delali prevelik bum, naši otroci so zadovoljni. Če je srečen on, sem srečna tudi jaz. Je pa res, da k temu pripomore tudi srčna učiteljica. 

Res je, življenje se počasi vrača na stare tirnice.