JELENOV GREBEN

Že dolgo sem imela željo, da bi obiskala Jelenov greben. Verjetno vsi veste, kje in kaj je tam. Nazadnje sem bila na domačiji, ko sem obiskovala še osnovno šolo, torej je od tega minilo že res precej časa in tudi na domačiji se je ogromno spremenilo.

Jelenov greben se nahaja 4,5 km od Term Olimia, in kot že samo ime pove, je znan po jelenjadi. Na začetku je bila tu kmetija, ki se je ukvarjala z govedorejo in vinogradništvom, danes pa nam ta prostor ponuja res ogromno. Poleg že omenjenih živali, ki so res prava atrakcija, in okusne hrane ponujajo še prenočitve in wellness razvajanje. Mi smo se ustavili še v trgovini, kjer prodajajo domače izdelke in se je treba kar močno upreti, da ne pokupiš vsega. Žal pa se morem še izuriti v fotografiranju, saj moje fotografije današnji objavi res ne delajo usluge. Pa še vse smo pojedli, preden sem se spomnila, da bi bilo fajn kaj poslikati. Budno oko je na fotografiji kremne rezine opazilo tudi to, da je na eni strani že načeta (če je bila pa tako dobra).

Po nič kaj prijetni izkušnji v termah je bilo na Jelenovem grebenu čisto nasprotje. Prijazno osebje, čudovit ambient, dobra hrana, pa še gostje so bili zelo kulturni. Izgleda, da je že ozračje takšno, da prostora za slabo voljo sploh ni. Ko smo se pripeljali do spodnjega parkirišča, smo jelene opazili že na daleč, na travniku v senčki so počivali en zraven drugega. V spominu sem imela, da jih je v času mojega zadnjega obiska lastnik privabil na dvorišče, da smo jih lahko hranili in upala sem, da bo tudi tokrat tako. Mini namreč obožuje živali, vsako bi rad takoj pobožal, če dobi še poljubček pa je najsrečnejši na svetu. Res ne razumem staršev, ki vzgajajo svoje otroke v duhu, da so npr psi nekaj slabega in da se je treba držati stran od njih. Obstaja čisto enostaven način, kako razložiti otroku, kakšen odnos naj imajo do živali. Seveda niso vse prijazne, a tudi ljudje nismo vsi enaki, pa jih zato še nimamo za zveri.

V gostišču smo se najprej okrepčali, kmalu pa se je na rdečem motorju mimo pripeljal gospod lastnik in živali so se kmalu začele zbirati na dvorišču, saj jih je k sebi poklical z imeni Pikaaa in Pikiii. Gospod je med obiskovalce razdelil koruzo, nas prijazno opozoril, naj se pomaknemo bolj nazaj, da bo čim več živali prišlo na dvorišče. Ne znam vam opisati, kako lep prizor je bil to. Otroci so kar naenkrat začeli govoriti čisto tiho, skoraj šepetaje, se previdno približevali jelenčkom in muflonu, ti pa so jim jedli iz drobnih rokic. Koliko veselja na kupu. Moj mini pa…všeč so mu bile živali, všeč mu je bilo, da je bilo okoli njega toliko otrok, a najbolj zanimiv od vsega mu je bil rdeč motor 🙂 Ni in ni umaknil pogleda stran od njega. Prav prikupen je bil. Otrokom je koruze hitro zmanjkalo in srnice so hitro pobegnile nazaj v senčko, mi pa tudi. Čeprav je bilo v času našega obiska gostišče zelo zasedeno, se ta gneča ni nikjer odražala. Postrežba zelo hitra, miz dovolj za vse, na igrišču pa razigrani otroci, ki so pogledovali, ali bo kakšen mogoče zašel v njihovo bližino. Mi smo imeli srečo, saj smo srečali dve samički, ko smo odhajali. Po tleh sem nabrala še nekaj pozabljene koruze in tako mi je uspelo, da je tudi mini doživel bližnje srečanje s to prekrasno živalco. Celo poljubček na rokico mu je dala, on pa ji je podaril prikupen nasmešek. Kaj več bi si še lahko želela? Mini srečen, vsi srečni.

Če se boste kdaj potepali v okolici Podčetrtka, vam obisk Jelenovega grebena toplo priporočam. Mi si bomo naslednjič ogledali še tovarno čokolade ter kočo pri čarovnici. Zdi se mi, da je mini še preveč mini, da bi vse to že dojemal, zato se bomo še vrnili. Tudi zaradi kremne rezine. Do takrat pa upam, da se vsaj malo izurim v fotografiranju ali pa umirim pri hrani.